Socialna politika in politika zaposlovanja Evropske unije

Cilj evropske socialne politike in politike zaposlovanja je doseči zadovoljivo kakovost življenja in življenjskega standarda za vse prebivalce Unije, in to v dejavnem, zdravem in vsakomur prijaznem družbenem okolju.

Evropski socialni model je posledica trdnega prepričanja Unije, da je ob zdravi konkurenci med podjetji, ki spodbuja produktivnost in ekonomsko rast, treba krepiti solidarnost med državljani, ki je nujna za stabilno in cvetočo družbo.

Zgodovina razvoja socialne politike

V skladu z načelom subsidiarnosti, ki pravi, da naj se odločitve ne sprejemajo in izvajajo na ravni Unije, če je izvajanje učinkovitejše na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni, Unija določa zgolj najnižje standarde in pravice, preostali del socialne politike pa je v pristojnosti držav članic. Pri oblikovanju socialne politike in politike zaposlovanja Unija sodeluje tudi s civilno družbo, z nevladnimi organizacijami in društvi, hkrati pa krepi tudi socialni dialog s socialnimi partnerji na evropski ravni. Socialne partnerje predstavlja evropska zveza sindikatov na eni in evropske organizacije delodajalcev na drugi strani. Amsterdamska pogodba, ki je stopila v veljavo maja 1999, je socialne partnerje vključila v proces odločanja na področju socialne politike. To pa je bila prelomna točka v zgodovini razvoja socialne politike in politike zaposlovanja, s katero je socialna politika prvič v zgodovini postala skupna naloga Unije. Amsterdamska pogodba je tudi uvedla nekaj novih nalog in pristojnosti Unije na tem področju. Tako lahko zdaj Unija neposredno pomaga ljudem na robu družbe ter se bojuje proti diskriminaciji. Socialna politika je tako postala resnično vseevropska.

Pred majem 1999 je socialna politika temeljila zgolj na sporazumu o socialni politiki, ki je bil v obliki protokola del pogodbe o EU iz leta 1992, ter na listini temeljnih socialnih pravic delavcev evropske skupnosti, ki so jo šefi držav oziroma vlad sprejeli leta 1989. Vendar Velika Britanija ni bila podpisnica dveh dokumentov in šele z zaključitvijo sporazuma v Amsterdamsko pogodbo so v njem zapisana načela postala obvezujoča za vse države članice.

Prvi socialni akcijski program je bil izpeljan na podlagi zelene in bele knjige o socialni politiki v leti 1995-1997. Sledil mu je akcijski program 1998-2000, ki je bil udejanjen skupaj z evropsko strategijo zaposlovanja, sprejeto v Amsterdamu leta 1997. Program je združil temeljne smernice v tri poglavja:

  1. služba, kvalifikacije, mobilnost;
  2. spremenljiva narava dela;
  3. družba, ki temelji na socialni vključenost.

Istega leta so na vrhu EU v Luksemburgu šefi držav oz. vlad sprejeli prve smernice za zaposlovanje, ki so napovedale preventivne ukrepe s poudarkom na:

  1. možnosti zaposlitve iskalcev službe;
  2. podjetništvu;
  3. prilagajanju podjetništva in zaposlenih ekonomskih in tehnološkim spremembam;
  4. enakih možnosti za moške, ženske in za ljudi s posebnimi potrebami.

Na podlagi teh štirih stebrov so vlade držav članic zasnovale državne socialne politike. Vrh v Luksemburgu je prav tako podprl pobudo za rast in zaposlovanje ter program finančne podpore za mala in srednje velika podjetja. Ker so ta podjetja najbolj inovativna in ustvarjajo največ delovnih mest, naj bi jim ta program omogočil lažji dostop do tveganega kapitala in finančnih zagotovil.

Marca 2000 je evropski svet v Lizboni sprejel izhodišča za posodobitev evropskega socialnega sistema z investiranjem v človeški kapital in z gradnjo dejavne socialne države. države članice je pozval k večjemu vlaganju v človeške vire ter podpori stalnemu izobraževanju, ki naj sledi tehnološkemu razvoju. Spodbudil je izdelavo vseevropske baze podatkov, ki na ravni EU združuje iskanje zaposlitve s potrebami delodajalcev.

Evropska podatkovna baza za iskalce zaposlitve EURES

Sistem EURES spodbuja prost pretok delavcev med državami članicami EU, vanj pa so vključene še tri države članice evropskega gospodarskega prostora - Islandija, Norveška in Liechtenstein. V sistem EURES, ki ga koordinira evropska komisija, so vključene nacionalne zaposlovalne službe, organizacije delodajalcev, sindikati in univerze. Naloga evropskega zaposlovalnega sistema je obveščanje in svetovanje iskalcem zaposlitve o zaposlitvenih možnostih in življenjskih ter delovnih pogojih v državah evropskega gospodarskega prostora, nudi pa tudi pomoč delodajalcem pri zaposlovanju delavcev iz drugih držav članic.

Socialna politika in proces širitve EU

Pristop novih držav članih pomeni velik izziv za socialno politiko Unije, saj je življenjski standard v državah pristopnicah večinoma nižji od povprečnega življenjskega standarda v Uniji. Zato je bilo v predpristopno strategijo Unije vključeno prilagajanje sistema socialnih pravic (usklajevanje nacionalne socialne zakonodaje s pravnim redom EU ter pristopno izvajanje določil) še pred pristopom teh držav k Uniji. Unija prav tako pomaga pristopnicam pri posodobitvi njihovega socialnega sistema na podlagi dokumentaa o pristopnem partnerstvu, ki vključuje znatno finančno podporo Unije ter izmenjavo znanja in izkušenj v okviru programov Unije za izobraževanje in usposabljanje.

Čeprav spada na področje notranjega trga, je tudi načelo prostega pretoka delovne sile del politike zaposlovanja. Z dnem širitve Unije se bodo lahko državljani novih držav članic takoj zaposlili v šestih državah Unije - na Nizozemskem, Švedskem, Danskem, Irskem, v Veliki Britaniji in Grčijo - ki bodo z dnem pristopa za državljane novih članic odprle svoj trg delovne sile. Preostalim članicam, ki se za prosti pretok delovne sile iz novih držav članic še niso odločile pa je EU s predhodnim obdobjem omogočila, da najmanj dve in največ sedem let po širitvi ščitijo svoj nacionalni trg dela.

Evropski socialni sklad

Evropski socialni sklad, najstarejši od štirih strukturnih skladov EU, je finančni instrument Unije, katerega glavni namen so investicije v človeški kapital, torej v ljudi. Boj proti brezposelnosti, preprečevanje brezposelnosti in preprečevanje izgube stika nezaposlenih s trgom delovne sile so glavni cilji sklada.
Usmerja se na rast zaposlovanja posameznikov, vendar se uporablja tudi za odpravo sistemskih in strukturnih pomanjkljivosti trga delovne sile. Finančna sredstva evropskega socialnega sklada so namenjena predvsem projektom na naslednjih področjih:

  • razvoj dejavne politike zaposlovanja;
  • pomoč ljudem na robu družbe;
  • izboljšanje splošne izobrazbe, poklicnega izobraževanja in usposabljanja (stalno učenje in prilagajanje potrebam trga delovne sile);
  • spodbujanje prilagodljivosti podjetništva;
  • izobraževanje zaposlenih na področju raziskav, znanosti in tehnologije;
  • podpora samozaposlovanju in zaposlovanju žensk;
  • ukrepi za boj proti neenakosti moških in žensk pri zaposlovanju.

Zaščita delavcev

Socialna politika Unije zagotavlja zaposlenim in samozaposlenim določene standarde, ki zadevajo delovni čas, varstvo mladih pri delu, omejitev kolektivnega delavcev, zaščito ob prevzemih podjetij in zaščito zaradi nesolventnosti delodajalca, obvezno število ur počitka in pravico do pogodbe, ki mora vsebovati višino plače, zagotovljen dopust ter odpovedni rok.

Predvideni so tudi posebni ukrepi za zavarovanje zdravja in varnost nosečnic, žensk po porodu ter prepoved odpovedi za zaposlene zaradi nosečnosti, rojstva ali porodniškega dopusta.

Evropska agencija za zdravje in varnost pri delu, ki je bila ustanovljena leta 1995 v španskem Bilbau, je pristojna za zagotavljanje najnižjih standardov zdravja in varnosti pri delu ter za izvajanje ukrepov za preprečevanje tveganja pri delu, odpravo dejavnikov tveganja in nezgod pri delu ter informacije in svetovanje zaposlenim in njihovih predstanikom.

Nova strategija evropske komisije: "Novi evropski delovni trgi"

Marca 2001 je evropski svet v Stockholmu sprejel novo strategijo čas, varslvo mladih pri delu, omejitev kolektivnega odpuščanja evropske komisije z nazivom "Novi evropski delovni trgi".

Strategija predvideva odpravo ovir mobilnosti delovne sile v Uniji in s tem popolno odprtje delovnih trgov držav članic do Ieta 2005. Ovire, ki kljub prostemu pretoku delovne sile še obstajajo, so: medsebojno priznavanje na novo pridobljenih kvalifikacij, združljivost sistemov socialne varnosti in pokojninskih sistemov, pridobivanje informacij o zaposlitvenih priložnostih v celotni Uniji ter premajhno število zaposlenih v tehnološko-informacijskem sektorju.

Socialna politika in politika zaposlovanja v luči pristopa Slovenije k EU

V procesu pristopnih pogajanj se je evropski prilagajala tudi slovenska zakonodaja. Julija 1999 je začel veljati novi Zakon o varnosti in zdravju pri delu, v začetku Ieta 2003 pa je stopil v veljavo nov Zakon o delovnih razmerjih, ki vključuje skupne evropske standarde delovnega prava. Ti obravnavajo delovni čas, minimalno število dni Ietnega dopusta, enake možnosti zaposlitve in enakost plačila moških in žensk.

Programi denarne pomoči EU na področju socialne politike

Evropska unija je prihodnjim državam članicam že v okviru predpristopne strategije omogočila sodelovanje v nekaterih programih, ki omogočajo pridobivanje dodatnih sredstev za projekte na področju socialne politike in zaposlovanja. Programi denarne pomoči, odprti za države pristopnice, so naslednji:

Povezave

Evropski parlament - Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve
http://www.europarl.eu.int/committess/empl_home.htm

Ekonomski in socialni svet
http://www.esc.eu.int/

EURES - enotna baza podatkov za trg delovne sile celotne EU
http://europa.eu.int/eures/index.jsp

Vir: zgibanka Socialna politika in politika zaposlovanja Evropske unije - Center Evropa

Zadnja sprememba: 18.04.2004