Sonček zgornje Gorenjske - Društvo za cerebralno paralizo

POROČILO O OGLEDU ARBORETUMA VOLČJI POTOK

Datum: 21. junij 2010

Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno - prosvetne namene. Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok pri Radomljah. Osrednji slovenski arboretum je 1952 leta kot študijsko središče ustanovila agronomska fakulteta v Ljubljani. Arboretum Volčji Potok je kulturno - prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna pri nas redka združba jelke in trokrpega mahu. V Volčjem Potoku uspeva približno 2.500 vrst in sort iglavcev in listavcev ter okoli 300 samoniklih zelnatih rastlin. Število različnih trajnic in enoletnic se iz leta v leto spreminja. Drevesa in grmi pripadajo tako osnovnim botaničnim vrstam iz Evrope, Severne Amerike in Azije kot kultivarjem, ki so bili vzgojeni v okrasne namene. Najbogatejše so zbirke vrst javorjev, lip, brez in bukev. Med javorji je posebno veliko kultivarjev pahljačastega javorja ( Acer palmatum ). Pozornost zaslužijo tudi luskasti iglavci, ki jih je največ okoli rozarija. Obiskovalci najbolj občudujejo sleče ( rododendrone ) in vrtnice. Strokovnjaki hvalijo še zbirko zimzelenih listavcev. Bogata je tudi zbirka bukev, brez, hrastov, lip, javorov, japonskih češenj, magnolij, borov, jelk, cipres, smrek, tis, tuj, in rododendronov. Skupno je v parku preko 4500 domačih in tujih rastlinskih vrst dreves, grmovnic in drugih rastlin.

Vremenske napovedi vremenoslovcev nam niso bile naklonjene, vendar nam tudi to ni preprečilo, da se nebi odpravili v soboto 19. junija 2010 na ogled Arboretuma Volčji potok. Po uri vožnje smo prispeli v Volčji potok.

Najprej smo si ogledali rožni vrt, ki ga je na sedanjem mestu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril Miha Ogo­revc, dolgoletni direktor Arboretuma Volčji Potok. Ob poteh si je na trati zamislil po dve vrsti gred v obliki šahovnice, vse skupaj pa je obdal z zelenim okvirjem iglavcev. Sledil je ogled nasadov vrtnic, ki so bile leta 2002 v celoti obnovljene in razširjene. Videli smo dvesto sort vrtnic, ob tem pa so nas pozdravljali tudi ptički s prelepim petjem. Ob poti so nasajeni tudi divji in na pol divji šipki, skupi­na starih, zgodovinskih vrtnic, veliki rožni grmi, zbirka sortnih rugoz, nekaj pa je bilo tudi popenjavk. Najštevilčnej­ša je bila skupina mnogocvetnih vrtnic, skoraj toliko pa je najžlahtnejših vrtnih rož - velecvetnih skrižanih čajevk. Navdušeni smo bili nad retrovrtnicami, ki so imele razkošne, starinsko oblikovane in lepo dišeče cvetove. Pot nas je vodila v majhen prostor, kjer smo videli sijajno cvetje živih in pestrih barv, cvetovi so vedno novih in nedoumljivih oblik. To so bile orhideje, ki zagotavljajo prav posebno mesto med lepotnimi cvetlicami. Okrasne orhideje so kot eksotične lepotice: redko jih vidimo v živo vendar so nas prevzele in nam razburile domišljijo. Ob strani smo si prebrali, da izvirajo iz toplih in vlažnih tropov, predvsem iz jugovzhodne Azije in v našem podnebju, polnem nemogočih skrajnosti, nerade živijo. Nekaj najtrdoživejših životari v lončkih v človeških bivališčih, za malo širši izbor pa se je treba zelo, zelo potruditi. Imeti morajo pravo temperaturo, vlago, svetlobo, senco, zračenje, gnojenje in še kaj. Vzgajanje novih in novih sort teh rastlin poteka z velikim zaletom že 150 let in pri tem žlahtnitelji pravzaprav le na novo združujejo tisto, kar ponuja narava. Ponuja pa zelo veliko, saj je pri orhidejah pustila domišljiji prosto pot in jih obdarila z veliko plodnostjo in pripravljenostjo za vsakršna križanja. Tudi v naravi so orhideje ujete v buren vrtinec križanj in nastajanj vedno novih oblik in vrst. Ampak ne le po videzu, tudi po življenjskih potrebah so okrasne orhideje eksotične in zelo drugačne od naših cvetlic. Mnogo jih ne raste iz zemlje, marveč se oprijemajo površine skal ali drevesnih debel in vej, ne da bi jih zajedale. Takšne orhideje vrtnarji sadijo v mešanico koščkov opeke, oglja in lubja, saj bi jih običajno prst ubila. Obstajajo tudi orhideje, ki morajo koreniniti v tleh, in takšne, ki se kot plezalke vzpenjajo po drugih rastlinah. Nekatere morajo biti v stalni senci, druge na polnem soncu, ene vsak dan zalite, drug le vsaka dva tedna, ene zračenje nujno potrebujejo, druge prepih pokonča. Ta razstava je bila prava paša za oči. In pred nami smo že zagledali Letni vrt Arboretum. Privoščili smo si kratek počitek ob kavici in prijetnem klepetu. Odpravili smo se do naslednjega razstavnega rastlinjaka pri stari upravni stavbi, kjer smo se sprehodili med pisanimi tropskimi metulji in dišečimi cvetlicami. Najbolj navdušeni nad metulji so bili prav naši najmlajši otroci. Ti metulji živijo na vseh kontinentih, razen na Antarktiki ne. Skupaj je opisanih že nad 150.000 vrst dnevnih in nočnih metuljev. V Sloveniji so do sedaj opisali približno 180 vrst dnevnih metuljev in 1200 vrst nočnih metuljev. Žuželke na splošno zelo dobro vidijo modro barvo, rdeče pa ne. Njihove oči so sestavljene iz številnih drobnih očesc, ki imajo šesterokotne leče in zaznavajo že najmanjše premike v okolju. Metulji lahko vidijo tudi nam nevidno ultravijolično in polarizirano svetlobo. Tako na cvetovih vidijo ' skrivne ' vzorce, ki metulja vodijo k medičini, torej k hrani. Metulji jedo tekočo hrano - cvetni nektar. S posebej oblikovanimi obustnimi okončinami sesajo tekočine. Krila so deloma ali po vsej površini pokrita s posebnimi luskicami, ponekod pa tudi še dlačicami. Luskice vsebujejo različna barvila, nameščene pa so kot opečne plošče na hišni strehi. Izvedeli smo tudi, da se metulji tudi selijo. Vsako jesen se na primer metulji monarhi odpravijo na potovanje iz JV Kanade v Kalifornijo, da bi se umaknili zimskemu mrazu. To je dobrih 4000 km daleč! Razpoloženi in dobre volje smo se mimo jezera sprehodili do angleškega parka, kjer je bilo razstavljenih več kot 50 dinozavrov v naravni velikosti. Vrnili smo se v preteklost in spoznali bitja, ki so živela pred mnogo leti. Najdaljši je bil diplodok, ki s svojim dolgim vratom meri v dolžino kar 23 metrov. Pterodaktil kraljuje v zraku, triceratops varuje svoje mladiče, prednik krokodila goniofolis pa med premikanjem vleče svoj trebuh kar po tleh. In v parku raste kar nekaj dreves, ki so jih jedli dinozavri. Po končanem ogledu smo se z avtobusom odpeljali do Restavracije Arboretum d.o.o. Volčji potok, kjer so vsakemu od nas postregli z okusnim kosilom. In tako se je enodnevni izlet hitro končal in čakala nas je samo še pot proti domu.

Za osebe s posebnimi potrebami predstavlja ogled Arboretuma Volčji potok predvsem aktivno preživljanje prostega časa, ki je povezano z zabavo, navezovanjem novih poznanstev in spoznavanjem lepot, zanimivosti ter običajev različnih krajev naše države - z namenom razbremenitve družine in zagotavljanja različnih možnosti za samostojno in neodvisno življenje ne glede na telesne in intelektualne sposobnosti posameznika.

Pripravila sekretarka:
Vanda Hrovatin

predsednica
Mateja Petrič

Zadnja sprememba: 22.06.2010